Je že čas?

Je že čas, da se zapusti ta svet, ki sam od sebe kliče točno po tem? Kolikšna potreba obstaja po tem, da sem tu? Nekaj bližnjih si k temu skoraj prizadeva, nekaj ostalih bi predvsem izkoristilo odhod za lastno pomembnost, nekaj najredkejših bi imelo kvečjemu čuden okus v ustih. Nobene potrebe ni po tem več. Ničesar ni več tu, kar bi lahko dajalo smisel pomenu obstoja. Že zdaj vse izgleda kot neke brezzvezne sanje, v katerih se pač intenzivno dogaja brezpredmetnost, nepomembnost, poveličevanje nesmislov, smrt v živo.

Najlepše na svetu je imeti veliko sovražnikov, oni so edini, ki lahko vlivajo človeku voljo do življenja, brez tega pa je vse zreducirano na pojem pokvečenosti, praznosti, dolgočasja nekih idiotizmov. Če nekdo biva življenje brez osovraženosti od sveta,

“Kako ne bi, prišel čas – namenjen je bil temu, da ga venomer zmanjka. lahko bi rekli, da mu je bilo usojeno,” pravi znanka, a vseeno -  kaj pa, če je časa preveč – in sicer je tu govora o času vmes, času med enim in naslednjim dogodkom, v katerem je iskra življenja? Primer, ki bi to lahko najbolje opisal, bi bil, da nekdo prižiga cigareto z vžigalnikom, a se v prvo prižig ni posrečil, a potem je čas med prvim, spodletelim, in drugim poskusom prižiga limitno dolg?

Kaj početi vmes? Čakati, piti pivo? Karkoli je izguba časa. Ogromno, res ogromno časa. Je kdo namesto nas podpisal pogodbo, da se nam nameni tu rok trajanja od 0-100 let, a da je vmes omejena količina življenja iskre. Samomasturbacija nase je edino, kar človek počne lahko vmes. In to počne. Neoliberalistično.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !