Arhiv za April, 2016

Soba 105

20.04.2016 ob 03:51

Če bi ti le vedela, čudovito lepa gospodična,
kako neskončno te ljubim,
ne bi čisto nič drugače gledala name…
in predvsem zato te tako neskončno ljubim…
in to vsakič znova…

Toliko enih neskončnosti je med nama, toliko neznank…
da lahko samo še bolj ljubim, kaj pa drugega…
Sploh nič ne morem…
Pa tako rad imam svobodo v življenju…
ampak biti tvoj ujetnik je na koncu koncev zame totalno največja svoboda.
Preko tega ne gre nič več… Love…

  • Share/Bookmark

Soba 104

12.04.2016 ob 00:38

Ne bom nehal, ali pa bom.
Razmišljat drugače, biti čudak.
Ne bom nehal, ali pa bom.
Držat se svoje niti, plezat iz prepada norosti.
Ne bom odnehal, ali pa bom.
Verjeti v oaze, točke na katerih se lahko snidemo v miru in pogovorimo o vseh naših nesmiselnih norijah.
Ne bom, ali pa bom.
Gledal nate kot na magnet, ki privlači z odtenki, ki jih vidim le jaz.
Ne bom več, ali pa bom.
Ohranjal kot kockar upanja na srečen izid.
Ne bom vedel, ali pa bom.
Ali imam prav ali ne. Bom pa čutil vse to in še več in iz tega naredil zaklad, ki ga bom dvigoval s sabo iz tega prepada nazaj v oazo, kamor spada. Orodje bom. Za ta zaklad.

  • Share/Bookmark

Soba 103

9.04.2016 ob 02:38

Lahko je tišina, lahko je praznina, kakorkoli se že to imenuje, gre za čudovit dragulj, ki biva na samem praizvoru vsakega izmed nas.. In ko izhajamo od tam in ta tok ni prekinjen s kakšno gmoto smeti znotraj nas, lahko prisluhnemo tej glasbi. Zadnje čase me vzburja samo še ta tišina najlepših valov do Tvojega obzorja.

Dišim po tebi, jokam po tebi, kričim po tebi, plešem po tebi, iščem sledi… Vem, čutim, slutim, da me boš na koncu našla. Ker sploh nič na tem svetu ne more nikoli biti niti malo drugače kot tako, kakor je. Tvoj sem. Samo še tvoj. Ujetnik, ki se je sam namerno pustil ujeti, z razlogom, da me najdeš. Zato pa podoživljam zdaj vso to najino neskončnost, ker sem že od nekdaj tam in vedno bom. Love.

  • Share/Bookmark

Soba 102

8.04.2016 ob 10:28

Ena vprašanja v življenju obstajajo zato, da nimajo odgovora… eni ljudje, njihovi talenti in njihov trud obstajajo zato, da gredo v nič… ene ljubezni so zato, da se ne uresničijo… vse to z namenom, da lahko še bolj zrastemo, se še malo bolj prebudimo in še bolj izpilimo lastno bit… da spoznamo več, kot smo si sploh lahko predstavljali, da obstaja.

Goltam svetlobo iz kapilar življenja, postavljam se v nerodne položaje, da lahko hlastam za vsakim žarkom svežega razumevanja. Da končno lahko vržem srce daleč predse in stečem v lov za njim kot norec, ki mu za nič drugega na tem svetu ni več mar. Galop!!!

Ti dihaj pomlad, da bo šla s tabo na konec sveta, jaz bom pa plesal kot stari vrač, da vsak črn oblak nad tabo odžene …

Surfam na valovih ljubezni in vsak nov val me bo po malem očistil sebičnosti.

Ena neskončnost je manjša od druge. Živimo pa v vesolju neskončnih neskončnosti. Ona je moja največja neskončnost. Naenkrat sem ok s tem, da sem od tam in ne več od tu.

Najmanjši košček svetlobe odgriznem, da bi za ostale ostalo dovolj. Najmanjši občutek delim, da lahko nekdo postavi ta košček v svoj mozaik življenja.
Samo še tebe vidim. Kako stojiš ob meni in kako veliko mi je mar in kako malo lahko storim zate. Samo še tebe vidim.

Za tabo grem.. Srečala sva se na začetku najinusti, zdaj grem pa za tem, kar postajaš.. Kadarkoli boš nehala postajati več od sebe, te bom s svojo ljubeznijo brcnil v rit, da boš premostila lastne bregove in da boš vedela, da grem za tabo. Ali pa s tabo. Kakorkoli že, skupaj potujeva in zato se srečujeva in tako je najbolj prav. Ničesar več ni nad vsem tem, razen vesolja, ki ga ustvarjava. Dajva ustvarit nekaj lepšega od tebe in mene in vsega, kar obstaja. Meciva najina srca predse in teciva v lov za njima. Do neskončnosti. Tja grem za tabo in ti za mano. Ne more biti drugače.

  • Share/Bookmark