Arhiv za Oktober, 2015

Control

30.10.2015 ob 05:30

Zame obstaja samo ena oblika kontrole: razumevanje. Zame je to sopomenka. Ko razumeš, obvladaš. Obstaja pa folk, ki bi rad kontroliral, ne da bi razumel tisto, kar bi rad kontroliral. Nadzor. Kaj je to? Pogled počez? Vidiš neke vzorce? Lahko predvidiš naslednjega?
Predvidevanje je zame ena oblika mnenja. Vsak ga ima. Ponavadi smrdi. Kako si človek upa karkoli početi, preden razume? Lahko se le uči in to je edino početje, ki šteje.
Danes se mi je zgodilo, da sem sedel v lokalu, sam za mizo na terasi, pil pivo in kadil cigareto. Nakar prisede neznanec, ki me prosi za vžigalnik. Mu ga ponudim, prisede neznančev znanec, zame nov neznanec. Tudi on si prižge cigareto z mojim vžigalnikom in mi vrne vžigalnik. Vse ok. Čez minuto pride tretji neznanec in me vpraša: kaj pa ti tu težiš? Mu rečem: že grem. Vstal sem in se odpravil stran, tretji pa za mano zavpije: bolje zate.
Nič se ni zgodilo. Kaj pa naj bi se? Seveda se zelo rad pretepam. Ampak, nikoli se ne maram kar tako… Za nič. Bilo je še dosti drugih prostih miz. Ta človeški “le kako si pa on drzne tu sedeti” vseeno že dobro razumem.
Seveda sem na koncu moral pretepsti nekega četrtega neznanca, ki mi je pijan razlagal, da je vsako svojo punco tepel in da je zato trenutno samski. Branila ga je pa neka nova neznanka. Smešno je vse skupaj. Pretepanje zame ni kontrola, samo vzgoja.
Bo že.

  • Share/Bookmark

Stardust

12.10.2015 ob 00:13

Že dolgo se ne morem otresti tega življenjskega nazora, da smo vsi ljudje samo en zvezdni prah, ki se lesketa na mnoge načine v tem zračnem in sončevem vetru… Ogromno stvari mi zato ni čisto nič pomembnih in obenem toliko drugih tako zelo… Rad imam samoto. Čeprav sem občasno tudi zelo rad v družbi, me na koncu vedno nekaj potegne stran. Kot en galaktični vrtinec, ki me kliče domov. Samota bi morala biti osnovna človekova pravica in dolžnost. Ampak le koliko ljudi si lahko privošči umik v celodnevno osamo?

Ker tam, kjer si sam, šele dojameš vse nesmisle, ki sužnja iz človeka delajo… Eno čudno gmoto samih traparij, ki se tako resne in pomembne zdijo. Tam z lahkoto vsak vse to dojame. Toda za ves ta nor poskus, da ukradeš svoj lasten košček sebe nazaj iz rok vseh privzetih neumnosti in ostalih ljudi, je na mojo veliko žalost očitno potrebno ogromno jajc in truda v tem čudaškem svetu.

Zvezdni prah je tako neznaten, da kdor spregleda utrinek na nebu, nikakor ne more zagledati teh malih drobtinic, ki redkim presekajo vsako trenutno misel. Zvezdni prah je obenem vse, kar je v resnici in zares pomembno. Najmanjši košček v mozaiku je tisti, ki naredi največjo razliko. Nekateri pomežiknejo, ko ta košček zagledajo, spet drugi samo slutijo, da obstaja, tretji tacajo naokoli in vidijo le navaden obris, četrti pa s tanki čezinčez peljejo.

Živimo pa v dobi, ko vsi vozijo takšne tanke… Lepo je le, da kdor si z zvezdnim prahom pošilja ljubeznive pomežike, takega noben tank več ne premakne.

  • Share/Bookmark