Arhiv za April, 2014

Beloved Eve MF!

24.04.2014 ob 04:26

Že dolgo mi na srečo nobena ni segla do srca. Ne vem, zakaj si mi ti. Dejstvo je, da si tega še zdaleč nisi zaslužila. Nisi me prizadela, ker sem na srečo ustavil konje takoj ko si jih tudi ti – ja, v tem sem že dobro izurjen – tako da konflikta sploh ni bilo. Na srečo. Ampak je hecno, ostala si pa zakopana tu v mojem srcu. Verjetno bi si marsikatera želela biti tu, pa ji ne uspe priti blizu, kajti ta vrata so že dolgo zaprta. Na srečo. Tudi tisti, ki so si nekoč priborili vstop, počasi polzijo ven. Ampak ne ti. Kar plavaš tam. S svojimi modrimi očmi, s svojimi pegicami, in s svojo mano, ki jo mogoče lahko vidim samo jaz. Vsaj na takšen način kot jo.
Ne vem, kdo od naju je bolj kriv za tisti objem, v katerem se duši dotakneta. Sem bil takrat jaz edini, ki je pustil, da si se mi nekako izmuznila v srce? OK, je kar je – tu notri si. Pa zdaj? Kaj naj delam s tem? Kaj imaš ti od tega? Čemu sploh zdaj vse skupaj služi, resno?
Izmišljam si metode v stilu kroga misli: 1. vstopim tja globoko v misel nate, ki mi ne da miru, 2. jo zapišem v poezijo, 3. jo večkrat preberem, 4. jo prepoznam kot sranje 5. si priznam, da sem pač tak. 6. izstopim…
Pa ni nič bolje, poezija smrdi, misel nate pa še kar diši. Ker si tam. Za vedno. Ne da bi si to zaslužila. Zato sem malo jezen nate. Ravno toliko sem jezen nate kolikor te imam rad. Malo. Preveč. Dovolj. Pojdi ven. Prosim te. Pusti me. Ničesar si nisva žal storila. Zato.

Zdaj počasi začenjam razumeti, da to nisi ti. Niti katerakoli druga ni. Jaz sem bil. Ob tebi sem se dotaknil svojega srca. Nisi ti kriva. Razumem. Hvala. Nikoli več. Prosim.

  • Share/Bookmark