Arhiv za December, 2012

Insight

19.12.2012 ob 08:08

Zanimivo je, da se v življenju, že odkar pomnim, vedno znova vračam k vprašanju: Kaj hudiča se grem? Saj jaz sploh nisem za to… Za kaj pa potem sem? Ne znam si predstavljati, da bi počel karkoli drugega.
Ta vprašanja se pojavljajo pri vseh polovičarjih, ki ne skočijo v nekaj z vsem srcem… Taka vprašanja so pokazatelj, da je nekdo premalo iskren do sebe. Kdor pa ni iskren do sebe, je na dobri poti, da postane hinavec tudi v družbenem smislu.
Večinoma se nesigurnost začne pojavljati tik pred ciljem, oz. pred neko vmesno postajo, od koder pot vodi naprej. Včasih izgubim kompas in postaja je v megli, ne vem točno kje in kakšna je.
V izobraževalnih institucijah je to še dokaj enostavno. Razložijo ti, kaj se moraš naučiti in vprašanja so sestavljena tako, da boš odgovoril lahko kvečjemu pravilno. V življenju pa ima vse čisto drugačna pravila: najprej moraš sploh ugotoviti, kje si. Potem moraš ugotoviti, kam je možno iti od tu naprej. Nato moraš izbrati pot, ki je tebi najbolj pisana na kožo. Sledijo motnje od zunaj in od znotraj, ki te postavljajo na križišča, včasih lahkotno razumljiva, drugič povsem nejasna.
Pride do notranjih paradoksov, ko spričo iskrenega poglabljanja naletiš na nove dvome, ki so še bolj zagoneteni. Noro je. Super je. :)

  • Share/Bookmark

The Connection

15.12.2012 ob 04:49

Antropološko je kultura (sobivanja) tista, ki nam omogoča preživetje, medtem ko je narava bolj kot ne naš sovražnik. Torej rabimo drug drugega, nihče ni samostojen in neodvisen, razen kakšnih puščavnikov kvečjemu. S pomočjo tehnološkega napredka in ob trenutni kapitalistično-denarni družbeni ureditvi pa lahko spet izgubimo občutek, da nas nekdo potrebuje ali da mi potrebujemo njih. Razvajeno lahko živimo svoje življenje virtualno, opuščamo misel na to, da si nas morebiti kdo želi čutiti ob sebi, ker smo tudi mi sami te želje že zdavnaj nekam zakopali in ker ne pijemo alkohola, nam skriti demoni nikoli ne uidejo na plano.

Kaj se nam torej dogaja v odnosih z ljudmi? Hladni smo. Za nikogar več nam ni mar. Da je le nam ugodno. Partnerje iščemo kot blago na policah trgovin. Posledično tudi menjamo blago z vedno novimi produkti, ki so tanjši in imajo več procesorske moči. Dolgo sem rabil, da sem dojel, da se stvari ne popravlja več ko se pokvarijo, temveč jih enostavno zamenjamo z novimi. Včasih lahko kje zasledimo modrosti tipa “don’t get attached” in če površno pogledamo, je današnji čas raj za ljudi, ki se nikoli ne navežejo. Zame sta odvisnost in navezanost lepi, dokler nosita odgovornost: sposobnost odpuščanja.

V življenju smo v odnosu in nekateri odnosi z nekaterimi ljudmi so posebni. Nekateri se zgradijo v posebne, nekateri pa kot da bi bili že zgrajeni ob prvem stiku. Kdaj se prvi stik v resnici zgodi? Mogoče so vsi odnosi že vnaprej zgrajeni in na nas je, da jih plemenitimo in skrbimo zanje na najlepši način.

  • Share/Bookmark