Arhiv za Julij, 2012

Zemlja

31.07.2012 ob 01:08

Na tem svetu je življenje povsem surealistična izkušnja, torej če bi bil normalen, bi že zdavnaj znorel in zatorej še dobro, da sem čuden. Res. Ko človek sprejme, da je svet čuden, lahko šele okusi kakšen košček normalnosti, ki se spričo redkosti tega pojava zdi kot kakšna vilinska pravljica. Toda ker je človek čuden tudi sam, si pokvari še to, se razume. Besede, ki bruhajo iz umov ljudi nas presenečajo v ravno takšni meri, v kakršni nas presenečajo besede, ki jih skoti naš lastni um. Tako da smatram, da sem ta jaz grozljivo brezpredmeten in docela nepotreben, vsaj na tak način.

Rad te (se?) imam čisto malo zase,
te (se?) postavim na poseben košček svetlobe,
kakor čisto majhen korak proti tebi (sebi),
da mi pustiš en majhen grižljaj,
en majhen trenutek neskončne sreče,
ki ga nosim zate v natrganem srajčnem žepu,
da bi lahko kadarkoli padel ven kot kamenček,
ki ga na robu pločnika nihče ne bi več našel,
v barvi zlitega s svežim asfaltom,
pa je vendar nekoč davno iz tvoje roke v moje
prišlo kot darilo.
Še čisto malo in še komaj zaznavno utripaj, utripam.
Malo zame, malo zate.

  • Share/Bookmark

Ogenj

19.07.2012 ob 19:28

Ljudje se soočamo z naravo osnovnih elementov: vode, zemlje, zraka in ognja. Tako znotraj kot zunaj sebe delujemo skozi lastna spoznanja in po ukazu nečesa, čemur pripisujemo pomen. Nečemu vedno pripisujemo pomen, večinoma celo lastnemu neumju, lastni norosti, lastnim deformacijam, deviacijam, hibam, boleznim in napakam. Ker nas žene vanje, mora nas gnati v to, ker glede na to da se razvoj nikoli ne more nehati (čeprav se na trenutke ali tisočletja lahko zdi tako), vedno nekaj stremi k temu, da zaključimo določeno poglavje pri sebi. Kot radi rečemo, da čas celi rane. Pa ko nas potem kdo, ki se počuti kot smo se mi pred leti, povpraša kako smo se izvili iz teh grozljivih občutkov, mu ne znamo kaj dosti povedati. Kar zgodilo se je. Je bil čas, da se je tako zgodilo. Zgodba se je sama zaključila. Kako pisatelj, glasbenik in slikar vedo, kdaj je njihova stvaritev zaključena? Kako filozof ve, kje je konec misli? Ja, gre za odnos; v njem je vsa poanta.
Elementi so pa tisti, ki nas učijo: vsak od njih ima svoje zakonitosti, lagune užitka in kotanje pasti. Ogenj nas greje in obnavlja in poživlja in opeče in izniči in ponovno oživi in spet opeče in spet tolaži in spet in spet… in ko že mislimo, da ga imamo, da ga poznamo, nas zopet opeče. Zaradi nas. Ker rabimo to, da nas opomne na to kako ignorantski smo, kako površni, podcenjujoči in kako ranljivi.
Moj ogenj žari tako mizerno, da me je kar sram. Kaj to pomeni, se sprašujem… Zatišje pred neurjem? Znak, da je zadnji čas, da primaknem list novega poglavja na ognjišče? Retorično sem zdaj dobil odgovor. Hvala.

  • Share/Bookmark