Arhiv za Marec, 2012

Nekaj

27.03.2012 ob 08:54

Brez nasilja ni življenja,
življenje samo po sebi je konflikt,
vanj si že vpet.
Imeti moč notranjo, da ga sprejmeš,
se zagledaš vanj naravnost in ga vzljubiš,
šele z lepo igro cvet rodi.
Vsak cvet je bojevnik brez primere.

  • Share/Bookmark

Prizadet v glavo

27.03.2012 ob 08:23

Malo sem nor, ker mi je še mar,
malo čuden, ker se še čudim,
malo neumen, ker sem še svoj.
Tako nerodno plešem skozi čas.

Odnesi me kot list v vetru,
položi me na mesto pravo,
da pobere me umetnica
in prilepi na svoje platno.

  • Share/Bookmark

Predam se, predaj se

27.03.2012 ob 08:07

Medtem, ko v svežem jutru zrak je še čist,
ptice s pesmijo v vejah se igrajo
in nežen mir v zgodnjem soncu dajo,
ljudje že v bitkah krvavijo.
Medtem, ko v gorski reki živahno race tok pusti odnesti,
nikogar ni tam, da bi naravo zmotil
in še otrok se zbudil ni noben,
ljudje s sestankom v sobi polni psovk že pokvarijo si dan.
Medtem, ko gledam v daljavi lep oblak,
se predam mu, da me odnese tja,
kamor odnesel je že ljudi pred mano,
ki tako kot jaz za trenutek raje ustavili so se…

  • Share/Bookmark

Smeh

27.03.2012 ob 07:35

LOL, ker se mi ne ljubi pesmi brati, si potem kar svoje raje pišem…

  • Share/Bookmark

Skozi odprto okno

27.03.2012 ob 07:30

Skozi odprto okno se vidi modro morje in bela jadra,
skozi odprto okno se sliši bele valove in sinje galebe,
skozi odprto okno se voha sol v zraku in zrak je poln sončnih žarkov.

Za tem oknom nobena hiša ne stoji,
za tem oknom zdaj še mene ni,
za tem oknom sploh ničesar ni in niti tega okna ni.

  • Share/Bookmark

A je to ples?

27.03.2012 ob 07:09

-Sto korakov v enem krogu,
tisoč krogov, en korak.
To je ples!
-Ne!
Držati skupaj morata se dva,
čutiti se in skladnih gibov biti,
ubrana v ritmu, da pobegneta rutini.
-A je to ples?
-Še več kot to! Kot planeti, zvezde in utrinki,
vsak svojo pot ima, kateri uiti se ne da;
lahko vrti se kolikor želi, pa od tega dosti ni,
dokler v sebi se ne spremeni.
Takrat se ples šele začne.

  • Share/Bookmark

Kje je pa pesem?

27.03.2012 ob 06:45

Pomlad je vzšla, nov dan je daljši od noči,
luči umetne predajo trud zdaj nebu,
da romantik več ne išče senc v koči.
Da zadiha, pošlje pomežik galebu.

Cel svet je zdaj njegov in on njegov,
zlit s celoto vanjo iz nje stopa,
stopa proti sebi, da najde Njo.
Dobil je iz praznine blagoslov.

Lepotici vse sploh ni zadosti,
spreminja misli v izvir norosti,
umiri končno jo šepet tišine,
da ga vpraša:
Kje je pa pesem?

  • Share/Bookmark

Alone

26.03.2012 ob 05:12

Ko stojim v gneči ljudi, se počutim sam. Ko sedim s prijatelji, se počutim sam. Ko ležim z njo, se počutim sam. Ko sem sam s sabo, se počutim sam. Ni mi pomembno, koga volim, s kom se rad družim in s katero sem intimen. Čemu je to pomembno drugim? Zato ne volim, se ne družim in nisem intimen. Pravijo, da samota povzroča depresijo. Kaj pa, če depresija povzroča samoto? Mogoče je pa samota zadnja faza depresije. Kaj je pravzaprav narobe z depresijo? Kaj je narobe s tem, da ti ni dosti mar za to, kdo zmaga na volitvah ali na nogometni tekmi? To je tisti občutek, ko si tako poln elana, da so volitve in tekme samo distrakcija, motnja. Ko so motnja vsi, ki ti ne pomagajo. Ko se izogibaš vsemu in vsem, kar ti ne koristi.

Ko vsi in vse postane tako prazno in brezpredmetno… Da ti je žal doživljati vse to histerično neumje.

  • Share/Bookmark

Zapusti me

19.03.2012 ob 01:13

Sumim, da je nekaj z mano hudo narobe. No, ja… Znam se tudi pretvarjati, kot da je vse v redu. Celo bolj ko lažem, bolj mi verjamejo. Samo da govorim o vsakdanjih stvareh, o pivu in plesu in dogodkih na žuru. O neuslišani ljubezni, o službi, o načrtih za prihodnost. O vsem tem se najraje lažemo drug drugemu v prijetnih klepetih, ki nas tako sladko zamotijo, da nam ni treba razmišljati o… Sebi. O tem, kako me zapušča spomin, kako izgubljen sem, kako mi za nič od tistega, kar veliko pomeni drugim, ni kaj dosti mar. Kako obenem širok in majhen je moj svet. Da se počutim čisto majhnega in drobnega in nemočnega, da bi udaril po mizi in zavzel svoje stališče. Pa če to vseeno storim, se sam sebi zdim kot idiot. Lahko za trenutek prepričam druge, ampak sebe ne morem. Čutim, kako jalov je vsak moj poskus.

Ko sem prazen in govorim kar tjavdan, bi me vsi poslušali in resno jemali, a vedno samo takrat. Večna ironija.

Še vedno verjamem. Zadnji latentni romantik, ki mu je mar za zgodbo, njen vsak detajl, ritem, uvod, zaplet in razplet. Uh, in konec. Toliko koncev, zgodb, ki so že v samem uvodu samo začetek konca. Včasih mora tako biti, včasih ne gre drugače, a vseeno… Kako naj zgodba doživi svoj razcvet, ko pa ni nikogar, ki bi jo pisal in dihal z njo?

Moja zgodba bo šla navznoter, da bom jokal od sreče in kričal v nebo, doživljal ekstazo in na zunaj zbledel.

  • Share/Bookmark