Arhiv za Januar, 2012

Hvala, Vita

19.01.2012 ob 05:04

Vsi (no, skoraj čisto vsi) ljudje smo nori. Kar počnemo s sabo in s svojimi življenji, je vse ena velika zmedena norost. Ponavadi imamo svojo lastno norost za nekaj resnega in vrednega energičnega zagovarjanja, navzven ali navznoter. Ne glede na to, kam norimo, vsi na tej poti srečujemo takšne in drugačne nam podobne norce. Z njimi se potem radi povezujemo in več kot nas je, bolj resna važna in pomembna je naša norost. Če je kdo nor na drugačen način, nam ni všeč, nam gre na živce, se mu skušamo izogibati, se ga bojimo in bi ga radi spremenili oz. “spravili na pravo pot”.
Dokler druge vestno in zvesto prepričujemo, da smo nori na njihov način, smo simpatični in nas radi vidijo v svoji družbi. Le ne smemo si nikoli drznit pokazat slehrnega odstopanja od dogovorjene norosti, ki jo z nekom “delimo”. Obenem pa nas ravno v to sili še bolj samo-naša norost, ki jo potem razodevamo postopoma z nekim občutkom, ki nam ga včasih vsem zmanjka.
Znanec je zapisal:
“I am an awkward moment. To everyone, even to myself. And I also have the continuity.”
Norost, kakršna smo, se ne more zavedati lastnega obstoja. Lahko sklepamo, da smo nori, ampak da se tega zavemo, zahteva… Veliko plesa. Plesa, ki nas pripelje k tišini neskončnosti. Takrat smo (na začetku, na koncu, v resnici, nikjer, v gibu, popolni)…
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark