Arhiv za Marec, 2011

Make a change?

29.03.2011 ob 02:58

[Galadriel: "The world is changed. I feel it in the water. I feel it in the earth. I smell it in the air. Much that once was is lost, for none now live who remember it."] (iz: LOTR)

Resnica. Mlad starec sredi pomladi se spominjam otroškega dne nekje v Jugoslaviji, sredi osemdesetih, kjer sem ob pionirski zaprisegi dobil kapo, rdečo ruto, knjigo in se posladkal z indijančkom. Ni bilo slabo. Sploh ni bilo slabo. Namesto Che-ja so starejši, uporniški(!) najstniki nosili majice z motivom TITA! Resnica.
Pa zakaj le?! Ker so čutili na vodi in na tleh, da izginjajo vrednote, lastne mali peščici malih ljudi v neki ugledni(!) državi na svetu; svetu, ki nikoli ni bil popoln, a vendar(!)… So slutili, da tisto kar sledi, ne bo več svetlejša prihodnost. Čutili so, da bo v imenu “pravilne”, “svobodnejše” in bolj “demokratične” ureditve prišlo tudi izginotje vsega tistega, kar je mladim še lahko dajalo neko svetlo upanje v prihodnost. Zato. Zdaj razumem: Smo Slovenci zdaj po dvajsetih letih dosegli večji mednarodni ugled? Živimo bolje kot smo? Res? Ali pa smo mar nekako nekje skrenili s poti?
Obljubil sem, zaprisegel nekaj, v kar sem že takrat verjel. Razumel tako kot je zapisano:

Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delavnim ljudem.
Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.

Dati častno pionirsko (besedo) ni mačji kašelj, saj je pionir:

P = pošten
I = iskren
O = olikan
N = neustrašen
I = iznajdljiv
R = radodaren


YouTube slika preogleda

Še vedno verjame v te… Solze v dežju. Še bolj jih okušam zdaj, ko z neko čudno žalostjo zrem na potek dogodkov v Libiji. Misli mi bolj kot na Gadafija spet uhajajo na male ljudi. Na tiste, ki bodo očitno spet močno izigrani. Bolj kot bi bili, če bi Gadafija pustili nad njimi. Ne ozirajoč se nanj, mi je grozno za vse te ljudi. Sprašujem se, kaj (ali kdo) je pravi izvor vseh teh uporov, ki so privedli do novih vojnih grozot. Sprašujem se, če je morebiti, še vedno in ne glede na vsa naša prepričanja, nekje malim ljudem vsekakor bolje živeti v nedemokratični ureditvi. Mislim, da outsiderji ne moremo videti celotne slike.
V sedemdesetih (leta 197?) so nekega strica, Jugoslovana(!), ki je bil na obisku v Ameriki, spraševali ljudje: “Joj, ubožci, kako vam mora biti hudo v vašem diktatorskem, črnem komunizmu. Kako zelo morate trpeti, ko vam nihče nikjer ne pusti, da bi se kjerkoli izražali svobodno. Le kako vam je uspelo pobegniti iz tako zlovešče države? Se boste lahko sploh še kdaj vrnili in se spet srečali z vašimi sorodniki in prijatelji, ki so ostali tam?” Takrat je bilo stricu čudno pri srcu in je več kot le rahlo zmedeno odvrnil: “Ej, veste…pa saj…, sploh ni tako slabo. Brez problema lahko potujemo in se vračamo. Nihče nam ne diha za ovratnik. Tudi pri vas stvari niso tako rožnate, kar pomislite: kriminal, brezdomci, umori – tega pri nas praktično ni.” Pa so ga gledali nejeverno in mislili, da je nakladal. Je res? Kaj pa vem…
Poskušam si predstavljati Libijce, kako “osvobojeni” Gadafijeve diktature (?) demokratično hodijo v shopping centre, osvajajo ljubimke na facebooku in študirajo kulturologijo. Stisne me.

Sprašujem se, … kaj se zgodi, če ljudstvo demokratično (!) izvoli diktatorja, ki ni za demokracijo?
Sprašujem se, … zakaj filmov Zeitgeist ne predvajajo na RTVSLO ali na POP TV.
Sprašujem se… A ne morem nič več kot to.

  • Share/Bookmark

STOP!

26.03.2011 ob 18:13

Včasih mi gre na živce, da ljudje delajo. Predvsem takrat, ko ne vejo kaj delajo. Ljudje, nehajte delat. Don’t fix things that aren’t broken. Hočete biti koristni? Ustavite se in samo dihajte. Nič drugega. S tem ko niste v tem času nič uničili ste že avtomatsko naredili nekaj koristnega! Res.
Samo nehajte, vsi.

  • Share/Bookmark